KAKO JE SLOVENEC ISKAL PRIHODNOST ?
Gre Američan po cesti in sreča Slovenca. Američan hodi z vedrim in odločnim korakom, dobre volje, nasmejan in cool, Slovenec pa, po svoji stari navadi, zakrknjen, nezaupljiv, mrk, črnogled, tečen in utrujen.
"Howdy, partner" veselo pozdravi Američan. "What's up ?..." Potem naenkrat prebledi in beseda mu skoraj obstane v grlu: " Džizs, Janez... A veš, da imaš 129 pijavk prisesanih na glavi ? Ni čudno, da si cel izcuzan. Daj, naj ti pomagam..."
Slovenec, še pred sekundo napol crknjen, promptno besno zarenči nazaj:
" Mrš, stran od mene, svinja neoliberalna imperalistična ! Ti boš polagal svoje umazane tace name ? Ti prekleti fašistični okupator, kapitalistični manipulator. Ne boš ti mene na limance ! To niso nobene pijavke, ampak 129 nenadomestljivih rdečih starcev , politikov, menedžerjev in uglednih akademikov - to je moja elita, nujno potrebna za srečno prihodnost moje domovine. Zato odjebi, kavboj primitivni, in mi raje povej, ali je to cesta za prihodnost ?"
Američan gleda začudeno, potem zamahne z roko in pravi : "Whatever... Sicer pa - ja, to je cesta za prihodnost. Goodbye!"
In gresta naprej, vsak na svojo stran.
Potem Slovenec sreča Avstrijca, dobro rejenega, zadovoljnega, rdečeličnega, v irhastih hlačah in s širokim nasmehom na obrazu. Pa Avstrijec prijazno pozdravi:
"Grüss Gott, sosed ! Kako k..." In tudi Avstrijcu zamrzne beseda v grlu. "Donnerwetter, Janez... A veš, da nosiš na hrbtu 200 kilogramskega zamaščenega prasca, ki te za povrh še nateguje v rit ? Kako lahko to prenašaš ? Daj mi dovoli, naj ti pomagam..."
In Slovenec, ki je še pred sekundo deloval kot na smrtni postelji, ponovno oživi:
" [censored] se, jodlar smrdljivi, ki si v 1000 letih okupiral 70% slovenskega narodnostnega ozemlja ! A te je kdo kaj vprašal ? Sicer pa, to na mojem hrbtu ni nikakršen 200 kilogramski zamaščeni prasec, ki me za povrh še nateguje v rit, temveč je to državni aparat, nujno potreben za srečno prihodnost moje domovine. Auu...nekaj mi škripa v križu..."
"Zum Teufel, Janez, a ne vidiš, da ti škodi... Vrži tega prasca takoj dol, še preden boš cel pohabljen ! Naj ti pomagam, no..."
" Stran, ti prekleti avstroogrski naci, stran od mene ! Ti ne razumeš, kaj pomeni biti Slovenec. Jaz znam stisniti zobe, znam potrpeti... Auuu... ne pa tako kot vi, mehkužci, ki mislite, da se da vse rešiti z zdravo pametjo...Auu, kako to boli...prekleto življenje ! Zdaj mi pa povej, ti kmetavzar v irhastih hlačah - a je to cesta za prihodnost ?"
Avstrijec gleda zmedeno in sočutno na Slovenca, potem skomigne z rameni, in pravi: "Jawohl, to je cesta za prihodnost... Aufwiedersehen."
In gresta naprej, vsak na svojo stran.
Potem pride mimo Madžar. Madžar je že na prvi pogled dokaj revnejši od Američana in Avstrijca. Njegov obraz je rahlo upadel, kot bi ravno okreval po dolgi in težki bolezni. Ampak vseeno prijazno pozdravi Slovenca:
" Servusz, sosed Janosz... Lepo te..." In mu zamrzne beseda v grlu. " Madona, Janosz... a veš, da ti sedita na ramenih dve debeli, zlovešči črni vrani, ki ti kar naprej krakata direktno v ušesa ? Ubožec, kako lahko to prenašaš ? Daj, naj ti pomagam, pregnal jih bom..."
In spet se Slovenec z zadnjimi napori vzravna in besno zarjove :
" Spizdi, ti preklemani golaž-fašist, ti boš mene učil ? Haha, poglej se, reveža... Javi se, ko boš imel tak standard, kot je pri nas. Sicer pa, to nista nobeni debeli, zlovešči črni vrani, ki mi kar naprej krakata v uho ! Na levi strani so moji slovenski mediji, ki me nenehno obveščajo o imperialističnih zarotah zahodnih sil in njihovih domačih petokolonaških špijonih , na desni strani pa izobraževalni sistem, ki me neprestano uči, kako moram misliti in se obnašati v skladu z načeli revolucije. To ti ne razumeš, madžaroš nekulturni, necivilizirani... Oboje je nujno potrebno za srečno prihodnost moje domovine. Zdaj mi pa samo še povej, ali je to cesta za prihodnost ?"
Madžar, še vedno rahlo negotov in krhek od komaj prestane bolezni, katere strašne simptome očitno prepoznava tudi pri svojem sogovorniku, se sicer začudi Janezovemu odzivu, nato pa vendarle rahlo pokima: "Igen, Janosz...To je cesta za prihodnost. Adijo."
In gresta naprej, vsak na svojo stran.
In tako hodi Slovenec dalje, s 129 pijavkami, prisesanimi na glavi, z 200 kilogramskim zamaščenim prascem na hrbtu, ki ga povrh še jebe v rit, na ramenih pa z dvema debelima, zloveščima vranama, ki mu neprestano krakata v levo in desno uho.
"Prekleto življenje," zastoka Slovenec vsake toliko časa, ko ga nihče ne vidi. "Auu, kako boli križ... Joj, ko bi ti dve vrani vsaj za trenutek utihnili... Ko bi si lahko vsaj za minuto odstranil te pijavke iz glave...Auu, ko bi mi lahko ta 200 kilogramski prasec vsaj enkrat povlekel tiča iz riti... Prekleto življenje..."
In hodi naprej. Dan gre h koncu in pokrajina se začenja spreminjati. Zelena, bujna dežela, skozi katero je hodil na začetku svoje poti, postopoma prehaja v temačno, sivo puščobo, polno zapuščenih, zanemarjenih stavb, neobdelanih polj, razbitih oken na hišah... Povsod tišina in zlovešč občutek destrukcije, obupa, apatije... In nikjer nikogar. "Kam grem, kam grem ?" se vpraša Slovenec. "Saj to je vendar cesta za prihodnost, mar ne ? Čudna neka prihodnost..."
In potem , nekje v daljavi, Slovenec končno spet zagleda postavo, ki se mu približuje. Slovencu zaigra srce, ker bo lahko spet spregovoril s človekom... ampak se hitro obvlada in si nadene svojo standardno zakrknjeno, mrko masko, tisto za posebne priložnosti.
Ta, ki prihaja nasproti, je drugačen od vseh, ki jih je videl do sedaj... Črnolas je, neobrit, v ponošeni obleki, skoraj malo raztrgan, ampak vseeno vedrega obraza in jasnega pogleda. Slovenec ga gleda nezaupljivo, poln sumničenja.
" Salam Aleykum, kolega ..." veselo pozdravi Egipčan. " Kam pa, kam ? .... " In mu zamrzne beseda v grlu, tudi njemu, ki se je ravno skobacal izpod 30-letne diktature.
" Pri Preroku Mohamedu ! Janez, a veš, da te po nogah grize 7 nadležnih sfriziranih pudljev, ki so te obgrizli že skoraj do kosti ?! Joj, ena pudlica te grize celo za jajca... Glej, cele noge imaš že krvave, izkrvavel boš ! Naj ti pomagam, pregnal jih bom ..."
In spet vzroji naš kranjski Janez, spet v trenutku odpadejo vsi njegovi dvomi :
" Kaj ?! A prav slišim ? Ti, smrdljivi Arabec, ki spiš v dreku in natepavaš ovce, ti boš meni govoril ? Umakni se mi s poti. Sicer pa, to niso nobeni sfrizirani pudlji, temveč je to slovenski pravosodni sistem, vključno z odvetniki, tožilci in represivnimi organi. Ta je še posebej ključen za srečno prihodnost moje domovine ! Le tiho bodi in mi daj mir..."
In Slovenec se odločno požene naprej, mimo Egipčana, s krvavimi nogami, bolečim križem in zmedeno glavo...A po par korakih ga senca dvoma le premami. Ustavi se, se obrne in naduto zakliče Egipčanu : "Hej, smrdljivec, povej mi... a je to RES cesta za prihodnost ?"
Egipčan je rahlo jezen in malo ga ima, da bi nadutežu pretipal obisti... Vendar ima čisto dovolj drugih, pomembnejših opravkov. Mudi se mu. Zato le pokima: "Ja, Janez... to je cesta za prihodnost. Srečno. "
In gresta naprej, vsak na svojo stran.
Zdaj je Slovenec že resnično utrujen. Izgubil je že mnogo krvi, pijavke ga sesajo, pudlji grizljajo, vrane krakajo, prasec ga jebe brez prestanka... Ampak on gre naprej. Pokrajina postaja vedno bolj podobna puščavi, le tu in tam ob cesti raste še kak posušen grm na zadnjih vzdihljajih. Ruševine , uničeni tanki, sežgani avtomobili... "Kam sem prišel ?" se sprašuje Slovenec. Spusti se noč. Nikjer nikogar. Slovenec pa še kar hodi, hodi... Nato se mu zazdi, da zasliši pred sabo korake, ki se mu približujejo...Da, res je. Nekdo je tam.
"Free Libya !" se zadere iz noči. "Free Libya, Janez..." se zareži Libijec, ko se končno srečata. Libijec je pretepen, okrvavljen, raztrgan, z minometom na ramenu, ampak z neustavljivim žarom v očeh, poln upanja, poln življenja... Obraz mu žari. "Janez, prijatelj, kako sem vesel, da sem te srečal. Si prišel pome, da mi pokažeš pot ? Hvala ti, efendi, hvala ti. Pridi, pojdiva skupaj v prihodnost ! Daj mi roko, brat, greva skupaj za vsemi ostalimi."
Slovenec sumničavo odtegne roko. Kaj je zdaj to ? Je to prihodnost ? Nekaj mu ni jasno. Kljub temu ne pokaže zmedenosti. Sikne skozi stisnjene zobe:
" Ne dotikaj se me, prase umazano... Poglej se, kakšen si ! Uprl si se svojemu dobremu polkovniku in kaj imaš zdaj od tega ? Ha ! Ranjen si, lačen, raztrgan... Bedak. Kje je tvoja varnost, kje je tvoja zaščita ? Vsemu si se odpovedal, le za to iluzijo svobode in prihodnosti. Hahaha, kak [censored]. Takih ljudi, ki se uprejo svojim avtoritetam, jaz ne spoštujem. Nič nočem s tabo, bandit kontrarevolucionarni... "
Libijec ga gleda začudeno in rahlo razočarano...Ampak vseeno mu je. Njegova pot je jasna, njegov pogled uperjen v eno samo točko na obzorju. Pripravljen je tudi umreti za svojo svobodo. Slovenca ne bo mogel nikoli več razumeti. " Ja, škoda, Janez... sem mislil, da bova šla skupaj, bi nama bilo lažje. Ampak, ni
panike...Lahko grem tudi sam. Ampak, nekaj sem vseeno radoveden... daj mi še prosim povej, kaj je ta 300 kilogramska krogla kompaktnega postanega dreka, ki jo tako skrbno valjaš pred sabo, kot hrošč govnač ?"
Slovenec se zdaj junaško izprsi, kolikor mu to še omogoča pohabljeni križ, in ponosno izjavi:
" To, ti kontrarevolucionarni pro-zahodni sodelavec temnih imperialističnih sil, to ni nobena 300 kilogramska krogla kompaktnega postanega dreka... To, ti fašistični nelojalni terorist, ki tega ne boš mogel nikoli razumeti - to je moj Ponos. My Precious ! To je moja slavna revolucionarna preteklost, brez katere ni srečne prihodnosti moje domovine ! Nosim jo s sabo, kamorkoli grem. Raje crknem, kot da bi se ji odpovedal."
Libijec gleda Slovenca, zabodeno kot tele v nova vrata... In reče le : "Ojoj!"
Potem si zadega svoj minomet na ramo, se obrne in stopi z odločnim korakom naprej, ne da bi se sploh poslovil od Slovenca. Mudi se mu... Prihodnost ga čaka. Nima časa za neumnosti.
Slovenec gleda za njim. Nekako se mu zdi, da je prišel do točke, kjer ni več vrnitve... Ampak vseeno še zakliče za Libijcem: "Hej, a je to cesta za prihodnost ?"
In Libijec se obrne in se zasmeje: " Je, seveda je cesta za prihodnost...Ampak, Janez, ti hodiš v napačno smer. Čao."
Potem se Janez ustavi. Pijavke na glavi mu še naprej sesajo kri, 200 kilogramski prasec je še vedno zadovoljno pozicioniran na njegovem hrbtu, pudlji mu grizljajo jajca, vrane še vedno krakajo svojo mračnjaško lajno, 300 kilogramska krogla postanega dreka še vedno čaka, da jo bo zakotalil naprej... Takrat se Janezu počasi, počasi začne svitati.
"Zakaj moram vse to prenašati ? " se vpraša. " Ali res MORAM ? Zakaj ne bi odvrgel tega prasca s hrbta, odstranil pijavk, zbrcal pudljev s svojih nog, nagnal teh fatalističnih vran s svojih ramen... In zakaj, zakaj, zakaj, ZAKAJ bi moral v nedogled s sabo, kamorkoli grem, vlačiti to smrdljivo, popolnoma neuporabno 300 kilogramsko kroglo ? Zakaj ?"
Toda... Še v tistem trenutku, ko začne Janez razmišljati svoje prve kontrarevolucionarne misli, to zaznajo pijavke, prisesane na njegovih možganih. Pijavke nemudoma pošljejo signal vranam, da je treba takoj drastično povišati glasnost krakanja, tako da ne bo imel Janez več niti priložnosti misliti. Pijavke tudi sporočijo 200 kilogramskemu prascu, da naj ga zatlači še globlje v Janezovo rit, pudljem pa, da zagrizejo še odločneje v njegove kosti. Protinapad parazitov je učinkovit. Janezu se od povečanega pritiska skoraj zmeša. Kot dobri primerek Pavlovovega psa, ki zna refleksno reagirati na zunanje signale, takoj poveže svojo prepovedano kontrarevolucionarno misel z bolečino v riti, v ušesih in kosteh. Takoj, ko neha misliti, pijavke sporočijo ostalim parazitskim sodelavcem, da lahko pritisk spet popustijo. Terapija doseže svoj namen in Janez je ponovno nevtraliziran. Oddahne si. Če ne bo mislil kontrarevolucionarnih misli, bo smel živeti. Sicer je res, da bo to bolj životarjenje, ne življenje... Ampak njegova domovina bo srečna. In lahko bo še naprej opravljal svojo primarno dolžnost - kotaljenje 300 kilogramske krogle postanega dreka, kamorkoli bo šel. Zdaj je Janez spet pomirjen.
"Saj, moje življenje je res prekleto težko...auu, kako me boli križ...pa rit tudi... pa jajca...pa malo se mi že blede v možganih od pomanjkanja krvi in od vsega tega krakanja. Ampak sem še vedno dovolj dober, da opravim svojo dolžnost. Prihodnost je pa tudi precenjena... Poglej te bedake, ki sem jih srečal na cesti. Vsi rinejo v to prihodnost, v to svobodo, tudi če so goli, raztrgani in pretepeni. Vsi so pripravljeni tvegati. Ampak zakaj ? Saj prihodnosti ne poznamo. Zakaj bi torej rinili v njo, če je tako nezanesljiva ? Preteklost je lepša. Preteklost je varna. Preteklost je fiksna in stabilna. Tam se nikoli nič ne spreminja. Tam je že vse napisano in vedno bo tako. Ja, prava pot je v preteklost, in ne v prihodnost."
In Janez se vzravna, kolikor se še more, zagrabi svojo kroglo dreka in jo odkotali dalje.
Janez gre naprej... naprej v preteklost.
Žalostno toda resnično.  |
)
