Subvencije na strani proizvodnje se ponavadi pokažejo kot slaba (dolgoročno) rešitev, ne glede za katero branžo gre. Kmet bi moral imeti pravico prodati po tržni ceni, kdor pa ne zmore kupiti po takšni ceni, pa mu lahko družba pomaga pri preživetju z neko vrsto pomoči. Švica ima npr. za tiste, ki imajo prenizke pokojnine za dostojno preživetje, vzpostavljen sistem "doplačil" s strani mislim, da občin, ki jim omogočijo dostojno preživetje.
Zakaj je to dobro: V tem primeru bogataš plačuje hrano po tržni ceni, tisti, ki ne zmore, se mu pa pomaga. Mnogo bolj fer.

Tržna cena je marsikatero leto prenizka, ker je trg od koder se hrana dobavlja skoraj cel svet. Po tržni ceni se prodaja sedaj. Ceno določata kupec in prodajalec. Verjetno si imel v mislih "stroškovno ceno".
Večina kmetijske proizvodnje je dolgoročna in strateška v primeru problemov za državo. S subvencijami se poskuša doseči, da ljudje dolgoročno vedo, da bodo za vložek nekaj dobili. Lahko so viški in se pridelek ne da prodati. Lahko so slabe razmere in ni kaj prodati. V prvem primeru bi problem rešile višje odkupne cene, v drugem pa ne in bi marsikdo propadel zaradi nepredvidljivih vremenskih razmer.
Zakaj je hrana od drugod lahko cenejša? Eden od pomembnih razlogov je tudi to, da so krajevne razmere najbolj optimalne samo za kako kulturo. Ampak, a naj potem v Sloveniji ne raste več pšenica, ker je nekje drugje zraste ob enaki tehnologiji 30 % več? Hudo tvegano za varnost države. Žal tega zavedanja med ljudmi in politiki ni dovolj in se dodajo bolj ali manj butasti ukrepi, ki pridelovalcem otežujejo dostop do subvencij.
Seveda je še veliko drugih razlik. Slovenija bo rabila 100 let, da pokrpa neumnosti socialističnega agrarnega maksimuma in kolhozov.

Dosti je že bilo napisano. Cilj kmetijske politike bi moral biti samo eden, to je čim večja samooskrba na nivoju posamezne države in potem še na nivoju EU. Vse ostalo, kot je varstvo okolja in podobne zadeve se ustrezno integrira v politiko, ampak vse po pameti in v skladu z možnostmi.

Torej potrebno je kmetu zagotoviti cene, da bo lahko preživel in se razvijal, pa nima veze ali ima 5Ha ali pa 100Ha zemlje, za vloženo delo mora biti ustrezno plačan. Naslednje je ukinitev večine birokracije, ukinitev razpisov, ukinitev kupčkanja in špekuliranja. Kmet, ki dela dobi za to plačilo, kaj manjka pa doda država/EU, če želi imeti poceni hrano, če ne se pa odkupne cene dvignejo. Če so viški je doplačilo manjše, če je pomanjkanje se doplačilo poveča, s tem se počasi krmili proizvodnjo, da se kmetije specializirajo in zapolnijo vrzeli.

Celotno verigo se prisili v poenotenje marž, če ima kmet na pšenici 10% marže potem trgovec ne more imeti 100% marže na nekem artiklu, kjer pšenica predstavlja glavno surovino, marža je lahko kvečjemu enaka kot jo ima kmet, enako velja za ostale člene verige.

Potrebno je prepovedati vse trgovinske sporazume, ki so večinoma na škodo kmeta ali delavca in v prvi vrsti podpirajo nemca, italjana, francoza, ..., da lahko pod boljšimi pogoji prodajajo avtoodpad v tretje države, po drugi strani se pa uvaža pomije in se s tem kmetu zbija ceno, potrošnika pa zastruplja.

Vsak, ki pravi, da hrana ni strateška dobrina je bedak in vsaki državi bi morala biti prioriteta, da poskrbi za kvalitetno prehrano lastnega prebivalstva, ker države brez ljudi NI.