Tle se strinjam s tem, samo pr tok dela kot ga je rabš ti mulca zravn, da ti pomaga. Recimo jst sam pr seb vidm, učasih me niso igrače zanimale res nevem kok, zmer sam, ati, grem loh s tabo pač na pole, uglaunem kamorkol je s traktorjem šel. S tem sem se učil, spomnim se vseh debat med kšnim šraufanjem, al pa zvečer, debate recimo o žvini, strojih, kuko j blo učas, kuko je zdej. To j res nepozabno. Recimo najbl me je motiviral tist, gremo kamne pubirat, al pa krompir al ... bilo kej. Na, tle maš, pel. Use lepo zmer pokazou. Res občutki, da si nek koristn, pr 5ih letih. Recimo, pr 8ih letih sm že kosil z zetorjem pa kombinacijo, že prej, mešou, skp dajau, ... Čist not padš, pr 10h, po cest, sam, brez fotra. In poj si s tem zasvojen. Kr je pa narobe, recimo moj tmau brat, je začeu s traktorjem po cest pr 12ih, malkšno stvar bo znou narest- po moji krivdi. Preveč zagnan, takrt mislš sam nase, poj počas spoznaš, da je dobr, če enkrat to lahko nekdo drug nardi. Tko da, jst mislim, nobenmu neki usiljevat, če bo zanimanje s strani mulca, ga pelješ po stopnjah do vrha, če ga ni, recimo, pokažeš samo tiste osnove, da bo pač kakšno stvar znal nardit ane. Lp

Pozdravljeni

Pri nas doma jaz sem imel veliko teh igrač,večinoma traktorji in gradbena mehanizacija.Takrat sva si bila z bratom čisto podobna, sedaj on računalniki, jaz pa traktorji.Ded se mi sam čudi kaj vse si pogruntam, sosed tudi v naši mali vasi sem eden izmed najbolj zagnanih otrok.Po cesti pa mi še ne postijo,
ker je cesta preveč prometna in nimamo nekega prometa in nimamo nekega transporta.S temi pedalniki sem pridobo velk voznih sposobnosti,ded je reko če bi imel denar bi kupo AGT-ja.Sem imel tudi željo iti na kmetijsko, vendar nimmamo doma veliko zemlje in so mi predlagal, da nej grem rajš na strojno ko bom izbiru.Drugače je pa sam še vprašanje časa,ko bom vozo,kosil in ostala dela delo pri babici

Točno tako kot je opisal uporabnik steyr 430, je bilo tudi pri meni. Kot zelo majhen otrok sem cele večere preživel za lego kockami, iz katerih sem gradil vse kar se je zgraditi dalo. Nato sem prešel na igrače kot so majhni traktorji, kombajni, prikolice, ipd. Od teh igrač sem bil neločljiv, saj me ni nihče mogel spraviti stran. Čez nekaj let sem dobil majhen traktor na pedala. S tistim sem se vozil povsod, tudi po njivi. Z njim sem namreč z njive vozil domov kockaste bale (eno po eno seveda). S tistim sem poskusil delati prav vse kar je oče delal z imt - jem. Enkrat pa sem si rekel, dovolj mi je teh igračk, se bom raje poskusil igrati s tapravimi. Od takrat naprej pa z imt-jem delam prav vse (orjem, branam, sejam, mulčam, kosim, itd.). Res pa je, da sem se na kmetijstvo navezal tako, da sem se na traktorju vozil že od prvega leta, v očetovem naročju, kjer sem med oranjem tudi zaspal. Če pa bi me oče dal dol z traktorja k mami pa bi se začel jokati. Tako, da sem na traktor navezan že v bistvu vse od rojstva.

Lp

.... doza direkt v žilo, bi se temu reklo, če že ud mejhnge tm "visiš"... Sej drgač fletn, ampak zdj sm ga pa že sit ratou, dobre pol leta, 12-18 ali več ur dnevno notr, ja duma se s traktorjam če se le da, ne vozm. Haha. Lp

kajžar6 je napisal/a:

PS: me pa zanima, koliko izmed vas, ki sodelujete v tej temi ima majhne otroke?

Verjetno nihče, ker so vsi še sami otroci

Jaz pa pravim kogar veseli bo že postal kar bo. Brezveze kupovat nevem kakšne igrače, vrtne traktorje. Če je otrok za stvar bo večino časa silil v traktor, pomagal ko mu rečeš če boš storil to boš lahko pelajal traktor 100m in tako dalje.
Prav pri ročnih delih se vidi kdo zdrži. Če opravi ročna dobro in ob tem premišljuje oziroma da mu daš vspodbudo češ kje bi pa ti traktor peljal po tej strmini do tam pograbi.
Mene osebno ni noben vspodbujal ali mi kupoval raznih igrač ali strojev. To je nakakšen amrikanizem kje je vse narejeno na materializmu pa čeprav se da z kozo orat če znaš.
Drugače pa sam vidim ko včasih sosedovega fantiča ki je star 6 let pazim. Vzamem ga v traktor malo mu pustim vozit, potem mu rečem greva grabit - grabiva oba. Posnema od starejših oziroma od vzornikov. Fantiča zelo zanima delo na kmetiji, pa čeprav doma nima nobene kmetije.

Če pa imate z tem probleme pa delajte več otrok, enega bo že zanimalo .

Če človek ni za kakšno stvar, mu tudi motivacija z raznimi igračami ne pomaga.
Na kratko bom opisal svoj primer, sicer nimamo kmetije se pa navezuje na to temo.
Že od otroštva sem bil v delavnici, pomagal in opazoval ljudi pri delu. V glavo mi je zgleda prišlo da pa moram tudi jaz to biti enkrat kar je oče, čeprav mi je bila želja iti za kuharja ali pa na kmetijsko šolo. In tako je prišla srednja šola, najprej poklicna nato plus 2. V podzavesti sem imel vcepljeno da je to pravi poklic za mene. Po srednji šoli sem začel delati doma, vse lepo in prav 1 leto bilo dokler sem samo delal. Drugo leto sem se odločil oz bil voden da odprem svojo obrt in s tem začnem "prevzem". Prve pol leta je bilo pač kot prej, a ni mi dalo miru in sem začel na nekatere stvari gledati drugače, začelo je prihajati do blaznih prepirov in ko je prišlo do točke sem samo šel na zbornico in zaprl obrt, točno po 1 letu! Odločil sem se tudi da grem v letu 2011 študirati, bi se lahko reklo neuresničena srednješolska želja, študij zootehnike, kmetijstvo - živinoreja.
Po teh mojih dejanjih se doma bolje zastopimo, sam pri sebi si ne delam utvar da sem nekaj po srcu kar dejansko nisem, in tudi doma so začeli gledati drugače na mene.
Nič ne zamerim svojim staršem, samo dobro so mi želeli, jezen sem predvse na sebe da nisem začel prej razmišljati s svojo glavo.

Do 20 leta človek recimo že nekako požre "nadvladanje" nekoga, a prej ali slej se to konča, in če ni medsebojne fleksibilnosti med dvema pride potem do takih stvari. V enem kokošnjaku ne moreta biti dva petelina.

lp

citroDS, verjemi, da si lahko srečen, da si že ugotovil, da to delo ni zate in odšel po svoji poti. marsikdo tega ne vidi oz. si dopoveduje, da ni tako in celo življenje trpi.

otroci... dvomim, da je kje kakšen fantek (tudi punčk je veliko takih ), ki se ne bi rad igral s traktorji itd. saj - če bo otrok imel veselje do nečesa, se to hitro vidi. pri 6 letih ne moreš vedeti, da on želi v življenju početi nekaj, s čimer se takrat igra če pa vidiš, da mu je to prijetno, ga je treba spodbujat. lahko tudi materialno, a po pameti. človek nikoli ne smeti vsega, kar si zaželi. ko enkrat ima vse, nima več motivacije za življenje. to lahko privede tudi, Bognedaj, do samomora ali kakšnega drugega nasilja. pri otrocih je enako. če mu starši vse nudijo, ga ne moreš z ničemer zadovoljit. moja mami je vzgojiteljica in včasih govori, kako so nekateri otroci nasilni. zakaj? ker jim starši vse pustijo, da imajo mir. rajši jim kupujejo nove in nove igrače, namesto da bi se oni z njimi ukvarjali. to je na kratki rok najlažje, ampak dolgoročno vodi v propad otrokove osebnosti in veliko trpljenje staršev. omejitve, ki jih postavljamo otroku, mu v odraslosti omogočajo, da bo znal sam sprejemati odločitve in ne bo vedno odvisen od staršev. če pa mu starši vedno vse dovolijo, tudi ko bo odrasel, ne bo vedel, kaj lahko in česa ne sme in bo zašel v večje ali manjše težave (to govorijo vsi psihologi, ki se ukvarjajo z otroki, ni na mojem zelniku zraslo, je pa še kako res). ups, sem pa čisto zašel s teme

no, otroci na kmetiji - sigurno je dobro vzpodbujati otrokovo radovednost, inovativnost in samostojnost. vendar je, če je človek malo nepazljiv in preveč ambiciozen, otrok hitro preveč obremenjen. treba jim je nalagati manjše obveznosti, če pa jih opravijo dobro, seveda to pomeni, da jim to ni bil problem. ampak - najpomembnejša stvar: če otrok nekaj naredi, ga je treba pohvaliti!!! ne samo reči no, končno si naredil. ob kakšnem ''neuspelem'' poskusu ga okregati, v nasprotnem primeru pa skoraj ni nobene besede. to je največ, kar lahko otroku daš - da ga pohvališ. iskreno, ga pobožaš, objameš, si vzameš zanj nekaj časa. to je tisto, kar ljudje potrebujemo. občutek, da smo sprejeti. brez skrbi, če bo imel otrok občutek, da je sprejet takšen, kot je, bo rad pomagal, delal na kmetiji oz. kjerkoli drugje. če pa se potem odloči, da ne bo celo življenje opravljal nekega dela, ga je treba ob tem podpirati. meni ni oče nikoli rekel na kmetijsko moraš it, ali pa če ne boš delal, ne bo tega, ne bo onega. pa sem se vseeno odločil za študij kmetijstva. tudi sedaj mi pravi - odloči se tako, kot veš, da bo zate najbolj prav. tako da - mislim, da so pri vsaki vzgoji najpomembnejši medčloveški odnosi. otrok ne sme biti nek predmet, ampak mora vedeti, da ga imaš rad. ne tako, da mu kupuješ igrače, ampak tako, da mu posvečaš nekaj svojega časa in da mu znaš postaviti tudi omejitve. če bo otrok tako vzgojen, bo dober človek in dobri ljudje sprejemajo dobre odločitve. kakršnekoli že so. dovolj bodi

Jaz mislim, da je tako, da vsakega človeka nekaj veseli delati. Če drugega ne, pa zgago.
Dosti primerov poznam, ko so se pridni ljudje gnali na žive in mrtve, da bi svoje obrtne delavnice upeljali tako, da bi njihovi otroci imeli soliden temelj za eksistenco. Ponavadi se ta cilj ne uresniči. Otroci morda nimajo smisla za posel ali pa so preprosto preveč razvajeni in tisto, kar so stari skup spravili, zafrčkajo. Povsem enaka pesem je pri kmetijah. Že stari ljudje so znali povedati: šparovec najde cerovca. Torej eden varčuje drugi zapravlja.

Sem že ene dvakrat napisal na forumu: sistem dedovanja je v sedanjem času nesmiseln. Amerikanci, Kanadčani morajo farme kupiti, pa magari od svojih staršev. Na ta način kmetuje tisti, ki ima veselje do kmetovanja. Drugi delajo tisto, kar jih veseli. Tisti, ki je poslovno sposoben bo že našel pot do denarja za nakup kmetije. Tisti pač, ki ni poslovnež bo še gotovo kmetijo zafrčal, če ne ve kaj bi z njo počel.
Poznam fanta, 16 let. Doma imajo zemlje, kolikor je gre v cvetlične lončke. Fant ima neverjetno veselje do dela z živino. Silom prilik se šola v neki levi srednji šoli. Nikoli ne bo dober v tistem poklicu. Zagotovo pa bi bil dober kmet. A kaj češ, če je pa država, vlada, nesposobna stvari peljat tako, kot bi bilo prav.

podpišem pod nevedneževo objavo.

Povem svoj primer, potem pa ocenite. star sem 24 let. doma nismo nikoli imeli kake velike kmetije. par prašičev zase, to je to. zemlje svoje nimamo. Nato sm se pred 5 leti zmenil z sosedo, da nam je prodala hlev z privezi za 8 govedi. sedaj jih imamo noter 5 govedi, ter 4 prašiče. imam res veliko veselje za delo na kmetiji, tudi naučil sem se veliko stvari, kako ravnati z živaljoipd. Vse živali razmesarimo sami doma in prodano ( tudi to sem se naučil delat)Kupil sem si tudi traktor, prikolico, tračne grablje, traktorsko koso, nekaj orodja je dokupil oče. Vendar pa glej ga zlomka....danes me podijo od hiše...dobesedno....veliko sem vložil v to kmetijo, a danes mi pa govorijo naj grem čimprej proč....so pač še drugi interesi tle, ne bom jih omenjal.....vendar pa sem se odločil, da mi veselja ne bojo pokvarili....če me tle nočejo, ker sem malo bolj podjeten na kmetiji, bom pa najel kmetijo...denarja za nakup manjše mžal nimam, bo pa z najemom nekako šlo ( če bom dobil pravi posluh za to)

Je pa res, ameriški način bi bil že z mojega stališča zame bolj ugoden.