Pozdravljeni!

Razmišljam o otrocih in njihovi vlogi na kmetiji.
Vse več mladih, ko konča šolanje odhaja s kmetij. Zakaj?

Pri ženinem bratu na hribovski kmetiji opazujem štiriletnega poba, kako se ves dan igra in ukvarja s plastičnim traktorjem na nožni pogon. Ima štiri različne traktorje – tri sem mu jaz kupil, ker se ga ne morem nagledati s kakšnim veseljem prevaža v prikolici razna polena, kamne,…in koplje po kupu peska in zemlje ter snegu.
Kaj pa bo s tem pobom, ko bo prerasel te igrače? Ponavadi fantje dobijo v roke kako preprosto orodje in se jih pošlje delat lažja – njim primerna dela. Ampak to so v bistvu nezanimiva, hlapčevska dela. Verjamem, da se tem fantom že v rosni mladosti upre delo in življenje na kmetiji. Nekaj jih kasneje vztraja, ker so jih starši logično vpisali v kmetijsko šolo in nimajo kaj dosti izbire, nekaj pa jih ob prvi priliki (služba) zbriše od doma. Poleg teh monotonih fizičnih del (ki pa morajo bit), bi moralo biti še kaj – nekaj v smislu “prijetno s koristnim”.

In kje vidim rešitev, ki seveda ni edina, se mi pa zdi kar dobra?
Ko poba preraste igrače, mu je treba dati tudi delo, s katerim bo imel še naprej tako veselje, kot ga je imel z igračami. Tu mislim predvsem na vrtno mehanizacijo in vrtne traktorje, ki so na naših kmetijah popolnoma odrinjeni, ker naj bi bile po splošnem mnenju kmetov to igrače. In tu je caka. Za očeta igrača, za sina pravi stroj za njegovo starost.
Kar nekaj manjših del se da narediti s temi malimi vozilci. Poleg vsega pa so nezahtevni za upravljenje in jih obvlada vsak desetletnik, če ne še mlajši.

Vrtni traktorček s koso, snežno desko in prikolico – to bi bila osnova. Vse skupaj stane novo cca 1500eur – najcenejša varianta. Je še vedno veliko pa vendar malo, če nam s tem uspe otroku vzbuditi veselje za delo na kmetiji.

Pob bo kosil travo okoli hiše, plužil sneg tam, kjer ata ne more zraven s tavelikim plugom, pripeljal z njive gajbo zgodnega krompirja, pripeljal vrečo krmil od skladišča do hleva, pripeljal/odpeljal do soseda sposojeno (to pa sami veste kakšne stroje si izmenjavate in je treba pripet prikolico za avto in peljati par sto metrov) pa še bi se našlo. Vse to bo naredil namesto vas, se zraven učil in nabiral izkušnje, ki mu bodo še kako prav prišle kasneje, ko bo dobil v roke pravi traktor. Pa verjetno bo zelo ponosen, ko bo lahko rekel: To sem pa jaz naredil. Z mojim traktorjem!
In, če nam to pomaga, da fanta vzgojimo v človeka, ki bo zvest zemlji in kmetiji, smo pa zmagali na celi fronti.

Prav zanimajo me vaša mnenja, ker ne živim na kmetiji in dopuščam, da sem s to idejo krepko brcnil v temo.

Tu pa sem prilimal nekaj linkov, kako se da uporabiti vrtni traktor z malim voznikom na kmetiji

http://www.youtube.com/watch?v=ZW-fJJJasB4
http://www.youtube.com/watch?v=DeFyzHjF6tE
http://www.youtube.com/watch?v=S3oyvUzSTIw
http://www.youtube.com/watch?v=o3_7nWi2ozo
http://www.youtube.com/watch?v=tJviGadWFJU
http://www.youtube.com/watch?v=LXPExtHKUOo&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=GteA7WvzaPk&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=jPi7tIUIX5k
http://www.youtube.com/watch?v=BQrCufmLJJE&playnext=1&list=PLFC4FE998987B7255&index=12

lp

Pač do tega pride zato, ker, kot si sam rekel, morajo sinovi marsikje opravljati hlapčevska dela. marsikje je celo tako hudo da lahko gre samo foter na traktor, ostali pa z grabljami skačejo po travniku.

Meni je oče dovolil vozit traktor (da sem sam kej naredu) že od 11 leta naprej in veselja še ni zmanjkalo

Luksi je napisal/a:

Pač do tega pride zato, ker, kot si sam rekel, morajo sinovi marsikje opravljati hlapčevska dela. marsikje je celo tako hudo da lahko gre samo foter na traktor, ostali pa z grabljami skačejo po travniku. Meni je oče dovolil vozit traktor (da sem sam kej naredu) že od 11 leta naprej in veselja še ni zmanjkalo

tukaj se nemorem bolj strinjati. Otroka najbolje motiviraš za delo tako da mu daš nekaj svobode in da dela po svoji pameti, saj se samo tako počuti koristnega na kmetiji. Najslabše je to da se oče vozi na traktorju otroci pa delajo in seveda se jim delo tudi upre.

Otroka je treba spodbujati in ga za opravljeno delo pohvalit. Kdo bi hotel samo delati ko hlapec in zato dobiti niti zahvale kaj še da bi imel ti od tega kakšno osebno korist.

_toni je napisal/a:

veste, kaj je recept, da mlade obdržiš na kmetiji in jim daš veselje za delo? tole in nič drugega: -ne smeš jim vsega pustit -že pri 5 letih naj ima enega ''svojega'' telička (ali kaj podobnega, svoj vrtiček, pa posadi nekaj solate, malo tega in onega, pa tudi če se posuši, bo za naprej vedel, da ni delal dobro - povej mu, kaj je delal narobe), ki naj zanj skrbi in mu nastilja, ga krmi in povej mu, kako naj dela, da bo teliček pridno rasel in da bo nekoč iz njega krava, povej mu, da tudi teliček čuti, če ga tepeš in da je treba živali obvladat z glavo, ne z gajžlo -če kdaj kaj naredi narobe, mu obrazloži, ZAKAJ je narobe, ne pa "bejš stran mulc, nimaš pojma!" -tudi ko odrašča, naj ima čedalje večje odgovornosti - naj ima svoje zadolžitve, ki jih naj opravlja in ga PUSTI PRI NJEGOVI INOVATIVNOSTI! naj naredi kaj po svoje, mogoče bo pa boljše, kot imaš ti zabetonirano v glavi -vedno mu razlagaj, zakaj kaj delaš, kdaj je treba kaj sijat, kdaj žet oz. pobirat, kako deluje to, ono, kdaj je pravi čas za osemenitev krave, zakaj je treba delat servise na strojih, zakaj je treba stroji zmerno ravnat itd. -kdaj pojdita po hlevu ali polju samo na ''sprehod'' in se pogovarjajte o pridelavi, načrtujte skupaj, ne se delat, da si bog... to je najslabše in največ otrokom oz. mladostnikom se kmetijstvo zaserje zaradi totalitarnega načina vzgoje - češ- jaz sem vse, ti si hlapec in delaj in bodi tiho. to je najslabše, treba se je pogovarjat, ne samo govort, če razumete, kaj hočem povedat... namreč človek je neizmerno srečen, če nekaj dobro naredi in vidi, da je dobro, sploh pa, če njegovi bližnji to opazijo... nepopisen občutek... -pa še to - treba je malim povedat, da živijo v naravi, da je to nekaj, kar je več od betonskih mest... in da je lepo tudi videti rožo na travi, krave, ki se veselo pasejo ali pa počivajo - torej so zadovoljne, lepo videti obdelane njive in travnike, pa gozdove, pa ljudi, ki se imajo radi... čisto prevečkrat pozabljamo na čustva in medsebojne odnose, med ljudmi in živalmi, ki nas bogatijo... ne pa polna denarnica.... to so napotki in če se jih držiš, nemogoče, da se komu kmetijstvo zameri. garantiram.

Toni_ je vse napisal že pred kakšnimi 3 meseci ...

Sej je prav, ampak s tem daš otroku vedet, da je življenje na kmetiji "igra".

Jaz sem vozil družinski traktor s 6-imi leti. Ampak ne delajte tega.
Ne delajte niti tega, da otroke usmerjate v delo na kmetiji, ker da je to njihova edina možnost. Otrok se mora sam odločiti, kaj bo njegova prihodnost. Sam se bo odločil denimo pri 20-ih in sam bo nosil posledice svoje odločitve pri denimo 70-ih, ko boste vi že zdavnaj pod rušo. Mogoče bo moral svojo odločitev večkrat postaviti na glavo. Ne delajte si utvare, da veste namesto svojega otroka, kako se bo sukal svet čez 50 let.
Otroka je potrebno vzgojiti tako, da odleti iz gnezda, kakor daleč se mu zdi potrebno. To je njegova stvar, posledice nosi sam.

kirezagar je napisal/a:

Sej je prav, ampak s tem daš otroku vedet, da je življenje na kmetiji "igra".

celo življenje je igra. če zajebeš, jebiga

Pravilno povedano Luksi, če zavuraš pač zafuraš pa če si sam kriv ali pa ne.

Luksi, čisto možno da je zate življenje le igra. Nis(m)o vsi tega mnenja. Odgovor pa tako mimo vsekan, da se kadi.

Ne vem, če s tem otroku predstavimo delo na kmetiji kot igra.
Vsak, prav vsak otrok se na resno življenje "pripravlja" skozi igro.

Če na primer otrokom damo v roke lego kocke:
-eden bo z njimi sestavljal avtomobile
-drugi jih bo uporabil za postavljenje hišic in gradov
-tretji bo sestavljel žerjave, dvigala in strojne zadeve
-peti jih bo uporabil za sestavljanje traktorjev, hleva, živali,...
Kaj pravite kaj posameznega otroka zanima? Seveda ni rečeno, da bo tako tudi čez leta, ampak, ko ga usmerjamo v šoli, jaz sigurno ne bi otroka, ki sestavlja hišice in gradove, vpisal v avtomehanično šolo.
In, če otroka, ki pokaže veselje do kmetijstva, ne usmerimo v kmetijstvo, ampak v, na primer, danes tako popularno računalništvo? Ja, ne potem jamrat, da mladina beži s kmetij!

In zato sem napisal: ko opažam tega štiriletnika, ki se igra z igračami in z njimi posnema delo na kmetiji, bi ga morali pri tem spodbujati, ne pa mu kasneje, s samo hlapčevskimi zadolžitvami, zagreniti življenje na kmetiji.

Spodbujanje pa si predstavljam tako, da moramo poskrbeti, da igrače z njim "rastejo". Pri 4. letih plastični traktor na pedala, pri 8. mali vrtni traktor, pri 16 (mislim, da se pri teh letih po zakonu lahko opravlja izpit za traktor) pa pravi veliki traktor.

Seveda je vmes še šola, v kateri je učni načrt danes precej drugačen, kot takrat, ko jo je obiskoval ata. To pa zame pomeni, da po končani šoli fant/naslednik ni samo izvajalec del po ukazih očeta, ampak ga je treba kdaj pa kdaj tudi malo poslušati, saj se je v šoli naučil tudi kaj takega, kar ata pred mnogimi leti niso naučili.

lp

PS: me pa zanima, koliko izmed vas, ki sodelujete v tej temi ima majhne otroke?