A pomoč mladim pri prevzemu kmetije? Nič takega, če si mlajši od 40 let (ali so to že tudi dvignili?), pa prevzameš kmetijo (notarska pogodba, pa na kmetiji moraš živet...), se prijaviš na razpis in dobiš sredstva v višini tako od oka 2 milijona SIT. Vsota je odvisna od točk, ki jih dobiš na razpisu, ampak če bi hotel dobiti recimo več kot 4 milijone, bi moral imeti univerzitetno izobrazbo, ženo in kup otrok, živeti pa nad 1000m nadmorske, brez ceste elektrike in telefona, pa še stroške prevzema (izplačilo dedečev, stroški prepisa...) bi moral imeti astronomske .
Ideja ni slaba, čeprav se strinjam, da je škoda denarja za enega, ki je potem gospodar samo na papirju, pa hodi v službo, doma pa še naprej ta stara dva delata. Mogoče bi bilo bolje, ko bi ti država prvih nekaj let plačevala prispevke za penzijo.

Jaz se bolj redko oglasim tukaj, saj se res prav nič ne razumem na stroje, o čemer je tule gor največ govora. Si pa rada kaj ogledam in se včasih "vtaknem", če debatirate o bolj splošnih stvareh.

Jaz mislim, da je nasledstvo na kmetijah res problem. Pa ne samo pri tistih, ki nočejo delati in hodijo zjutraj z žurk domov ter potem posledično spijo do južine. Gre za to, da imajo tudi kmečki otroci danes več možnosti za izobraževanje in kariero izven domače kmetije. Tudi otrok na kmetijah ni povsod veliko - pri številnih družinah je sigurno več možnosti, da bo pa eden le imel veselje do kmetovanja. Ker brez tega in brez iznajdljivosti pa na kmetiji ne gre!

Naj navedem 2 primera:1. moj sin zelo uspešno izdeluje fakulteto, ki je svetlobna leta daleč od kmetijske stroke. Ima pač veselje za tisti drugi poklic. Žal ne bo kmet, za službo ne bo problem (ga že zdaj vabijo). "Predvidena" ta mlada bo zdravnica in je meščanka. Kmetija? Seveda bi jo dali v najem, a komu? Kdo bo pa obdeloval strmino "na roke" kot pred 100 leti?. Saj za gmajno ni problem, najameš podjetje, ki se ukvarja s posekom in nego gozda, plačaš, pa je. Zares strmi travniki so pa druga pesem.
2. Na gorski kmetiji sta 2 sinova, zdaj že v zrelih letih. Vsak od njiju ima svoje uspešno malo podjetje, s katerim preživljata svoji družini mnogo bolje, kot bi bilo to mogoče s kmetijo. Spet dilema: kdo bo obdeloval zemljo?

Vsi mi smo gor zrasli na kmetiji, vemo, koliko truda in odrekanja je v tistih bregovih. Zato prodali ravno ne bi. Vsaj mi ne, kaj bodo pa "nasledniki" naredili, pa je že druga pesem.

Na ravnini daš zemljo v najem nekomu, ki "se gre kmetijo". Kaj pa strmine? Se bodo brezpogojno zarasle? Kaj menite? (Da ni to že ena druga tema in dilema...)

Srečnga pa zdravga!

Kot je napisala enanovatle je nasledstvo v določenih primerih vprašljivo. Sprašujem se, ali je to kriva vzgoja, šola. Ali se predvsem v osnovnih šolah premalo opisuje delo kmeta, oziroma zaničuje kmeta, kot nič vrednega in bedaka? Če človek pade pod takšen vpliv ne najde doma na kmetiji motivacije za delo? Sem kmečki fant in sem in bom zagovarjal kmeta, pa v kakršni koli družbi. Problem nasledstva je tudi tam, kjer je na kmetiji preveliko rok za delo (stricov, tet) in se domačih otrok ne vključuje v delo. V mojem primeru je bilo pri hiši premalo rok in sem bil vedno zraven dela - velikokrat, kot se zdaj spominjam tudi preveč nevarno, samo k sreči smo še celi. Ko vidiš, kako delajo npr. tvoji starši jih želiš kaj kmalu posnemati in v takšnem smislu človek pridobi ljubezen do zemlje in sedaj zelo težko vidim, da ostane zemlja neobdelana.

Lp !

Prevzem je povsod problematičen- kako boš dal otroku čez kmetijo, če si pa ravno 50 in še ves zagnan, zdaj te bo pa mulc komandiral?? In obratno, če mu ne daš čez, bo šel na šiht, ker se, jasno, ne bo pustil komandirat in hlapčevat do 40 ali več let. In ko si enkrat v službi, najverjetneje tam tudi ostaneš.

Lp ![/quote]

FIAT s tem se s teboj vsekakor strinjam. Kajti jaz tudi zmeraj zagovarja kmeta v družbi in moj sošolec, pa se nama vsi smejijo. Če bi morali vsi tako delati kot moj sošolec bi malo drugače mislili. Moj sošolec enak primer kakor jaz. Jaz nisem kmečki fant vendar zmeraj ko je možno grem pomagati stricu. Med poletnimi počitnicam je sedaj skoraj ali večinoma dela nameni. Pa nima veze ali je to gozd, travni, domače delo na kmetiji, delo s troji. To delo je nameni samo zaradi tega ker stric že bolj težko hodi in mu moram pomagati. S stroji še nedalam veliko, vendar bom iz leta v leto delal več. To delo mene veseli in ga opravljam zelo rad zato mi ni težko poprijeti za vsakakršno delo. Tega nisem napisal zaradi tega da se bi rad hvalil.

In upam da bo prišlo tako da bo primankovalo hrane in da bojo videli da nemorejo živeti brez kmeta. To je usaj moje mnenje.



Jaz sem doskrat kesam zakaj sem šel na trening namesto da bi šel pomagati. Pa tudi enkrat sm raj spustu tekmo pa sem šel pomagat v gozd. Jah kaj čm tak pač sm pa se nikol ne kesam če sm pol čist zmatran pa tak, ker vem da sem opravil drugim v dobro in sebi.

Nazadnje urejal/a lamborghini sprint 03 Jan 2007 20:38; skupaj popravljeno 1 krat

Tako se govori!!!

peter_28: to kar sem napisal ne pomeni, da bi otrok prevzel kmetijo (kot vidim tako razumeš). Govorim o delovnih navadah in o izkušnjah, ki si jih pridobivaš z leti, kar ti ne bo nikoli škodilo v življenju! Če rad opravljaš kmečka opravila neboš premišljeval če bo nekoč kmetija tvoja.
To, da boš čakal, da bo kmetija tvoja pa ne pripelje nikamor, če ne pokažeš interesa in volje do dela in znanja boš verjetno slab gospodar.

TO JE MOJE MIŠLENJE, PA BREZ ZAMERE !

LP!

Fiat in lamborghini sprint...za moje pojme tega nebi mogla lepše napisat...en moj prijatelj ma tudi takšno veselje do dela na kmetiji, da te glava peče...drugače hodi normalno na šiht (vozi tovornjaka na gozdni upravi), po šihtu pa še delo na zemlji. Svaka mu čast, ko to vse zmore

san kmetijo nemores delat na silo zato ker ce ti nimas volje do tega bolse da se sploh ne spuscas v kmetijstvo.

Same dorado, tako tudi jaz mislim. Tudi na kmetiji si lahko uspešen le, če imaš do tega dela veselje - in seveda, določene sposobnosti (kar pomembna je še vedno fizična vzdržljivost, pa obvladovanje ročnih spretnosti, sposobnost opazovanja dogajanj v naravi ipd.) Marsikaj od tega je človeku prirojeno, ni vse samo v vzgoji. Danes tudi kmečki starši upoštevamo prirojene talente svojih otrok - ne moreš ga siliti v nekaj, kar ne dela z veseljem. Moj n.pr. že od malega (bolj ali manj) rad dela na kmetiji, spoštuje kmečko delo in se ga ne sramuje, ampak veliko bolj uspešen je v drugem poklicu.

Res pa je, kot smo na tem forumu že ugotavljali, da so dohodkovne možnosti na kmetijah manjše kot v marsikaterem drugem poklicu. Tudi javno mnenje je izrazito nenaklonjeno kmetijstvu in fizičnemu delu nasploh. To je velika napaka naše družbe. Mnogi mladi "čepijo" na Zavodu za zaposlovanje in tarnajo, da ni služb (vsi bi bili gospe in gospodje). Jaz včasih rečem, da služb res ni, dela je pa še kar dosti, če ga le vidiš. Žalostno je, da mediji ustvarjajo vtis, da je življenje ena sama "žurka" in uživanje. Sicer je pa že Prešeren tožil, "da le petica da ime sloveče" in ni važno, na kakšen način je pridobljena.

Torej, ta mladi - vzemite stvar v svoje roke in dokažite tej pomehkuženi družbi, da kmet nekaj velja na svetu! Bomo mi ta stari malo pomagali pri tem, čeprav se je tisto začetno navdušenje že kar malo izgubilo v jalovih prizadevanjih, da bi pa ta voz vendarle naprej porinili...